GALERIJA DESSA
Arhitekturni center
Židovska steza 4
SI-1000 Ljubljana

 

T +386 1 25 16 010

E galerija@dessa.si

 

Odpiralni čas
tor, sre, čet, pet: 12:00-18:00
sob, ned, pon, prazniki: zaprto

 

Fotografije razstav

Gradnja galerije

ZGODBA O NASTANKU

 

Akronim DESSA pomeni »Delovna skupnost samostojnih arhitektov«. V času nastanka je DESSA samostojnim arhitektom – urbanistom, arhitektom, interieristom, grafičnim oblikovalcem in scenografom – zagotovila tako delovno okolje kot prostor za arhitekturne aktivnosti.

 

Leta 1982 je 36 arhitektov ustanovilo DESSO z namenom pomagati zasebnim arhitektom delovati v socialističnem okolju. DESSA je imela kot neprofitna organizacija tudi druge cilje – dvigniti zavedanje širše javnosti o kulturni vrednosti arhitekture. Zato se je ukvarjala tako z založništvom kot organiziranjem strokovnih razstav, predavanj in ekskurzij. Galerija DESSA je uradno odprla vrata na Židovski stezi v centru Ljubljane 17. aprila 1989. Prostore galerije je zasnoval Boris Podrecca, mednarodno uveljavljen arhitekt, ki deluje na Dunaju.

 

Leta 1991 je DESSA ustanovila Arhé, podjetje, ki je članom pomagalo pri arhitekturni produkciji. Leta 1996 se je DESSA s 74imi ustanovnimi člani preoblikovala in registrirala kot neprofitni kulturni zavod. Arhé je prevzel komercialno delo in finančno odgovornost DESSE, kar je galeriji omogočilo fokusirati energijo na kulturne aktivnosti arhitekturne dejavnosti. Arhé je bil ukinjen leta 2012. Danes je delovanje galerije odvisno od financiranja Ministrstva za kulturo RS in eventualnih pokroviteljev.

 

ZGODBA O GRADNJI

 

Na prostoru današnje stavbe na Židovski stezi 4 je nekoč stala sinagoga. Prvič naj bi pogorela leta 1213, zaradi česar so zgradili novo, večjo. Ko je cesar Maksimiljan leta 1515 (morda že 1513) s Kranjske izgnal Žide, so sinagogo spremenili v katoliško kapelo. Pozneje je bila kapela opuščena, stavba pa podrta šele v 19. stoletju. Sedanja stavba je bila zgrajena koncem 19. stoletja, vendar še pred potresom 1895. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je podjetje »gg. Lozić & Padovan« s Korčule odprlo gostilno, ki je delovala do konca druge svetovne vojne. Po kratkem obdobju, ko je prostore uporabljala glasbena šola, sta pritličje zasedla dva obrtnika: v manjšem prostoru je deloval finomehanik, ki je popravljal pisalne stroje, v večjem pa avtoelektrikar Klemenc, ki je v avtomobile vgrajeval radioaparate. Današnja vhodna vrata so bila tedaj dovolj velika, da je v prostor zapeljal avto. Ko sta oba obrtnika opustila obrt, so prostore spet namenili gostinski dejavnosti. Temu pa se je odločno uprla krajevna skupnost. S posredovanjem kolegice Alenke Sfiligoj, ki je stanovala v hiši, smo predlagali galerijsko dejavnost, kar je krajevna skupnost podprla. Pogodbo o dodelitvi prostorov smo že podpisali in tudi plačevali najemnino, vendar nam Kolesarska zveza več mesecev ni hotela izročiti ključev.

 

Galerijo smo zgradili v času socialistične Jugoslavije, ko so bili pogoji delovanja neprimerljivi z današnjimi časi. Zamisel se je porodila potem, ko smo si samostojni arhitekti leta 1982 izborili status samostojnih kulturnih delavcev. Ta status je omogočal ustanovitev tedaj imenovane »Trajne delovne skupnosti samostojnih kulturnih delavcev«. In če smo že bili kulturni delavci, smo se tako želeli tudi obnašati. Ker pa umetniške galerije običajno niso bile naklonjene arhitekturnim razstavam, samostojni kulturni delavci pa so jih potrebovali, da bi si zagotovili umetniški status, smo se odločili, da sami odpremo galerijo. Vzor nam je bila že davno zaprta londonska galerija 9H, ki je v osemdesetih letih predstavljala prostor izmenjave novih arhitekturnih zamisli. Vendar tega ni bilo enostavno izpeljati. Ni šlo le za pomanjkanje denarja, ampak za preprosto dejstvo, da v krizi socializma zakonsko ni bilo mogoče investirati v »neproizvodne dejavnosti«. Rešitev nam je (neuradno) zaupal kar glavni republiški inšpektor SDK, ki je bil prvi poklican, da nam to prepreči. Ker naj bi imela galerija od vsega začetka tudi mednarodni značaj, smo želeli pridobiti znanega arhitekta, po možnosti iz tujine.

 

Prvi pogovori z arhitektom Borisom Podrecco so potekali v evforičnem vzdušju na otvoritvi Plečnikove razstave v Parizu leta 1986, ki jo je zasnoval prav Podrecca. Takoj smo mu priznali, da nimamo denarja za tedaj nam nedosegljive honorarje v tujini. Prvotno smo nameravali galerijo zgraditi skupaj z Društvom arhitektov Ljubljane. Izvršilni odbor društva se ni strinjal z izbiro Borisa Podrecce kot projektanta. Tedanji predsednik društva Dušan Blaganje ml. jih je pomiril: »Če bi mi doma imeli enega boljšega arhitekta, ne bi bilo težav. Ker pa so vsi boljši od Podrecce, sem vseeno za to, da projektira kar Podrecca.« Pozneje je društvo odstopilo od projekta in vse finančno breme je padlo na trajno delovno skupnost DESSA. Prvi načrti so nastali na poletni delavnici leta 1987 v Piranu, ko je Podrecca pričel projektirati tudi Tartinijev trg v Piranu. Na projektu galerije so sodelovali Matej Vozlič, Vesna Vozlič in Pietro Valle, sin znanega italijanskega arhitekta Gina Valleja. Pozneje je na projektu delal Matej Vozlič v Podreccovem ateljeju na Dunaju, vendar smo ga plačevali iz Jugoslavije, po tedaj zelo skromnem domačem ceniku. Gradnjo je vodil Matjaž Sušnik, nekatere zahtevnejše posege pa smo opravili kar sami. Fuge na fasadi, ki zidarjem nikakor niso uspele, je lastnoročno vrezal Štefan Šček, mozaik je položil študent krajinske arhitekture Bojan Žnidaršič. Mizarska dela je zgledno izvedlo mizarstvo Rezar (pozneje vpleteni v afero Zbiljski gaj), ki nam je dalo tudi kredit. Prepoved investiranja v neproizvodne dejavnosti ni bila edina ovira. Imeli smo tudi visoko inflacijo in plačilo depozita za pot v tujino. Legendarne so dogodivščine v zvezi s tihotapljenjem mozaika, halogenskih luči in vodovodne pipe, edinih elementov, ki smo jih uvozili. Zaradi omejitev uvoza smo večino opreme naročili pri nas. Pasarska dela je izvedel pokojni Janez Žmuc z Viča, odlili pa smo tudi štiri noge za mizo v sejni sobi. Modele za kalup nam je izdelalo modelno mizarstvo Tomosa v Kopru. Inflacija je imela tudi dobre strani. Ko smo pri Mineralu naročili monolitni kamniti umivalnik, je bil predračun izjemno visok, ko pa smo ga dejansko plačali, je bil cenejši od običajnega keramičnega. Stopnice in kroglo pred vhodom je izdelalo kamnoseštvo Kunaver in stari mojster nam je lastnoročno vklesal napis DESSA. Prostori so bili v glavnem gotovi do novega leta 1988/89, tako da je v njih že potekala novoletna zabava. Manjkala je še polkrožna oblazinjena klop, ki jo je tapetnik Kopač prinesel šele sredi zabave. Zaradi zamude mu je bilo tako nerodno, da nam jo je poklonil kot novoletno darilo. Z uradno otvoritvijo smo želeli počakati na obljubljeno Podreccino razstavo, vendar si za to nikoli ni vzel dovolj časa. Tako smo otvoritev pripravili 17. aprila 1989, z otvoritvijo razstave Plečnikovih nagrajencev. Trak v barvah slovenske trobojnice je prerezala ljubljanska županja Nuša Kerševan s škarjami, ki jih je na blazini prinesla deklica v slovenski narodni noši. Šlo je za hčer Lejlo pokojne arhitektke Ane Sfiligoj. Tedaj sem županji razložil, da je odprla galerijo, ki je bila zgrajena ilegalno. Le nasmehnila se je in povedala, da to seveda ve. Podrecce ni bilo na otvoritvi. Ko je pozneje le prišel, je Majdo Cajko vprašal: »Punčka (tako jo vedno kliče), kako se počutiš v najlepši pisarni v Ljubljani?« Dobil je pričakovan odgovor: »Lepa je že, funkcionalna pa ni!« Podrecca se ni pustil zmesti: »To je tako kot z ženskami, grde morajo biti funkcionalne, lepim pa to ni treba«. Celostno podobo galerije je zasnoval Ranko Novak in natisnili smo zloženko v slovenskem, angleškem, nemškem in italijanskem jeziku. Po otvoritvi je bila galerija objavljena v nekaterih tujih strokovnih revijah, kar nam je zelo olajšalo stike s tujimi arhitekti. Prva objava je bila v katalogu Boris Podrecca, ki je izšel na Harvard University Graduate School of Design aprila 1987, še pred dokončano gradnjo. Sledile so objave v reviji Mobel Raum Design (Dunaj), februar 1989, in v L'Architecture d'aujourd'hui (Pariz), september 1989, ki je bila sicer posvečena sodobni avstrijski arhitekturi. Galerijo je omenjal tudi Gianni Contessi v članku Forme Slovene v reviji Costruire decembra 1989 in Jean-Paul Robert v vodiču po Ljubljani v pariški izdaji Vouge-a aprila 1990.

 

ZGODBA ŽIDOVSKE STEZE

 

Judje

Ime Židovska steza nakazuje, da je bil v tem območju Ljubljane nekdaj judovski geto. Srednjeveška Ljubljana je nastala iz treh delov: iz Mesta, Starega trga in Novega trga. Mesto je bilo širše območje okoli današnje mestne hiše. Stari trg je bil južneje, Novi trg pa je bil na drugi strani reke Ljubljanice. Vsi trije deli mesta, ki so imeli nekoč vsak svoje obzidje, so se stikali na območju sedanjega Čevljarskega mostu. Tu je nekoč stal najstarejši most čez Ljubljanico, nekateri menijo, da že v rimski dobi. Medtem ko so v področju med reko in grajskim gričem stanovali rokodelci, so na drugi strani Ljubljanice, na Novem trgu bivali plemiči. In v to območje so se naselili tudi Judje. Kdaj natančno, ni znano.   

 

Valvasor je v Slavi Vojvodine Kranjske napisal, da so se Judje v Ljubljani naselili nekaj let pred letom 1213. Tedaj naj bi tudi uredili sinagogo. Drugi viri navajajo leto 1327, ko so koroški vojvoda ter češki in poljski kralj dovolili Judom, da so se naselili v Ljubljani in odprli banko. Naselili naj bi se v bližini Novega trga in so bili tudi odgovorni za gradnjo in vzdrževanje dela mestnega obzidja, ki je potekalo po današnji Vegovi ulici. Po zakonih so bili Judje poseben mestni stan in niso smeli imeti osebnih stikov z ostalimi. V Ljubljani je prihajalo do sporov in tudi pretepov med Judi in meščani. Tako naj bi prišlo do sporov zaradi pogrešenega krščanskega otroka (1290), zaradi domnevnega zastrupljenja vodnjakov (1337), zaradi oskrunitve krščanske deklice, ko so krivca Juda obglavili (1408). Oškodovanje domačinov in ponovni nemiri so izzvali pritožbe ljubljanskega načelstva, ki ni mirovalo, dokler ni doseglo od vlade privilegija, da bodi Ljubljana za vselej brez Judov. Naposled je cesar Maksimilijan leta 1513 podpisal ukaz, ki prepoveduje Judom obrt in trgovino v Ljubljani, na novega leta dan 1515 pa je zapečatil usodo ljubljanskih Judov z javnim pismom, po katerem župan, sodnik in ljubljanski svetovalci za vse večne čase niso dolžni trpeti Židov v svoji sredi. Ljubljanski Židje so torej morali zapustiti Ljubljano, izselili so se, kakor večina Židov Notranje Avstrije, med Poljake (J. Rus). Zakon o izgonu Judov je veljal vse do leta 1809.

 

Judovski viri navajajo, da so v Ljubljani po požaru leta 1213 zgradili novo sinagogo. Stala je na mestu današnje stavbe na Židovski stezi 4. Ko je cesar Maksimiljan na prošnjo meščanov leta 1515 iz Ljubljane izgnal Jude, so sinagogo spremenili v krščansko kapelo Vseh svetnikov. Znano je, da je kapelo uredil meščan Peter Gajser. Ta je pri dunajskem škofu slovenskega rodu Juriju Slatkonji  dosegel, da je ta podelil odpustke za vse, ki bi ob določenih dneh molili v kapeli. S tem je želel privabiti vernike. Vendar se kljub temu kapela ni uveljavila in je bila kmalu zapuščena.

 

Ulično ime

Valvazor poroča, da so današnjo Židovsko stezo v njegovem času imenovali Reverentz-Gässlein (dobesedno Uličica spoštovanja). Nekateri viri navajajo, da so jo pozneje imenovali kar po Valvasorju. Do konca 18. stoletja še niso poznali uradnega poimenovanja ulic. Ljudje so jih poimenovali kar sami, glede na njihove značilnosti ali pa tudi po lastnikih pomembnih stavb. V Ljubljani so prve hišne številke uvedli leta 1770. Tedaj so kot imena ulic večinoma prevzeli ljudska imenovanja. Leta 1802 so dobila imena vse ulice znotraj obzidja in tedaj so poimenovali tudi Židovsko stezo. Ne glede na to, da tam že stoletja ni živel noben Jud, prav tako pa ni več stala prav nobena stavba iz začetka 16. stoletja. Se je pa ohranil potek ulic, in Židovska steza in na njo prečna Židovska ulica že s svojo ožino nakazujeta, da je bil tu nekdaj judovski geto.

 

Potres

Na mestu nekdanje sinagoge je na Židovski stezi 4 stala nova stavba, ki pa so jo morali po potresu 1895 podreti. Najdemo jo na popisu stavb za rušenje, ki je bil objavljen v Kmetijskih in rokodelskih novicah maja 1895. Radi rečemo, da je urbanistični načrt popotresne Ljubljane pripravil Maks Fabiani, vendar to ni čisto res. Fabiani je res predložil svoj predlog, ki pa ga mesto ni sprejelo. Špekulantski pritiski posestnikov so bili premočni, da bi šlo tako enostavno. Zato je župan Ivan Hribar, ki je Ljubljani županoval med 1896 in 1910, načrt poveril mestnemu inženirju, načelniku gradbenega urada Janu Duffeju, ki je načrt prilagajal sprotnim željam. V spremembah ljubljanskega regulacijskega načrta iz leta 1896 je predvidena tudi razširitev Židovske steze. A po potresu so podrli le hiši na številki 2 in 4. Zato so novi stavbi zgradili v skladu z novo gradbeno linijo in je ulica v tem delu širša. Vemo, da je hišo na Židovski stezi 2 gradil Filip Supančič, edini pravi domačin, ki je obnavljal popotresno Ljubljano, saj so ostali gradbeniki prišli iz tujine. 

  

Gostilne

Gostilna Pri Roži na vogalu Židovske ulice in steze je bila pred prvo svetovno vojno ena najpopularnejših v mestu. Vodil jo je Viki Rohrmann, pozneje jo je prevzela Marija Fantini. Točili so plzensko pivo »na lesene pipe, brez presije«, zato so vanjo zahajali Čehi, ki so delovali v Ljubljani. Med njimi je bil tudi Gustav Mahler, po rodu iz vzhodne Češke, ki je bil leta 1881 dirigent v filharmoniji. Pri Roži so se zbirale zaključene družbe advokatov, politikov, Sokolov, društvo inženirjev, itd.. Svoje omizje je imel tam tudi Ivan Tavčar, s katerim so liberalci krojili svojo politiko. V posebnem salonu v prvem nadstropju so bile skupščine društva Pravnik, društvo inženirjev pa je tam prirejalo tudi strokovna predavanja. 9. maja 1911 so Pri Roži ustanovili prvi slovenski »footbalski klub« Ilirija. Nogomet je v Ljubljano prinesel Stanko Bloudek, za prvega predsednika Ilirije, ki je imela izrazito slovensko nacionalno obeležje, pa je bil izvoljen Albin Kandare. Posebne zasluge za ustanovitev kluba sta imela tudi publicist in pisatelj dr. Ivan Lah in Eugen Betteto, kasnejši predsednik Ilirije. Pol stoletja pozneje se je klub preimenoval v Olimpijo.

 

V pritličju stavbe na Židovski stezi 4 je bila pred prvo svetovno vojno kavarna Wospernik. Vodil jo je Jakob Wospernik, ki je v hiši tudi stanoval. Leta 1929 je v teh prostorih podjetje gg. Lozić & Padovan  odprlo gostilno Pri Univerzi. Podjetje je bilo iz Vele Luke na Korčuli in je v Ljubljano uvažalo dalmatinsko vino in ribe. Da bi pospešili prodajo, so odprli tudi več gostiln. V Trnovem so imeli v bližini Kolezije gostilno Pri starem mlinu, v centru pa gostilno Operna klet, ki še danes posluje. Navajamo oglas za gostilno iz dnevnega časopisa leta 1913: »V Gostilni Pri Univerzi, Židovska steza 4 se dobe danes in jutri sveže morske ribe in sicer: tonine, škarpene, palamide, sardelice in druge ribe, pripravljene na vse mogoče načine, posebno brodet od škarpene in tonine s polento in bakalar (štokfiš). V nedeljo in ponedeljek pa se dobi prašičeva in jagnječa pečenka na ražnju. Pristna dalmatinska vina, večim delom iz lastnih vinogradov, in sicer: črno kuč, belo smokvica, viški opol, sremska ružica, kakor tudi dezertna vina: prošek, šameš, ter žganja: tropinovec, šljivovica in klekovača, za velikonočne praznike po najnižjih cenah. Od specialitet se dobe različne morske ribe, konservirane v pristnem olivnem olju iz lastne tovarne. Za obisk se priporoča Franjo Padovan.« V tem času je bil lastnik hiše na Židovski stezi 4 Luka Benčina, železničar v pokoju. V hiši je stanoval tudi Franjo Padovan – kolega, ki je bil prijavljen kot gostilničar in trgovec z vinom.

 

Gostilne na Židovski stezi so morale biti kar živahne, in stanovalci so se, tako kot danes, pritoževali nad hrupom. Slovenski narod je leta 1931 objavil poziv sosedov: »Nemir na Židovski stezi:Židovska steza slovi po vsem mestu zaradi večnega nočnega nemira in razgrajanja, a odkar podirajo Čevljarski most, se razgrajači počutijo tako varne, da ljudje nobene noči ne morejo spati. Pijanci namreč vedo, da stražnik mora napraviti izpod Tranče velik ovinek, če hoče priti na to stran Ljubljanice, med tem se pa razgrajači že lahko umaknejo. Posebno nemirna je bila nedeljska noč, ko so se pijanci jeli ob pol drugi pretepati ter se drli neovirano do četrte tako divje, da so jokali preplašeni otroci po vsej okolici. Ker imamo tudi stanovalci Židovske steze pravico do nočnega počitka in se resno bojimo za zdravje otrok, prosimo policijsko direkcijo prav vljudno, da tudi v tej nemirni ulici sredi mesta postopa z enako strogostjo kot drugod. Prizadeti.«

 

Slavni profesor ekonomije

Na Židovski stezi 4 je nekaj časa, dokler si ni sezidal hiše na Škrabčevi ulici v Rožni dolini, stanoval profesor Aleksander Bilimovič. Po rodu je bil iz Ukrajine, doktoriral je v Petrogradu, potem je bil profesor politične ekonomije in statistike na Univerzi v Kijevu. Leta 1920 je pred boljševiki emigriral v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev in dobil mesto rednega profesorja za narodno gospodarstvo na pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Tu je v naslednjih letih poleg pedagoškega dela napisal vrsto odličnih razprav, ki so bile objavljene v domačih in tujih akademskih publikacijah, in s katerimi je pripomogel k uveljavljanju tedaj še mlade ljubljanske univerze v mednarodnem prostoru. Dopisoval naj bi se tudi z J. M. Keynesom, tedaj vodilnim svetovnim ekonomistom, očetom makroekonomike. Po petindvajsetih letih bivanja v Sloveniji je leta 1945 emigriral v ZDA, njegov prispevek k slovenski ekonomski misli pa je ostal po drugi svetovni vojni v splošnem prezrt.

  

Drugi prebivalci na Židovski stezi

V tretjem nadstropju stavbe na Židovski stezi 4 je leta 1920 delovalo uredništvo časopisa Slovenski učitelj, Glasilo jugoslovanskega krščanskega učiteljstva. Urejal ga je učitelj, novinar in pedagoški pisatelj Franc Fabinc. Bil je član Slomškove zveze in se je zavzemal za reformo osnovnega šolstva. Svoja stališča je pojasnjeval v člankih: Učitelj in učiteljica, Skrb za mladino med vojno in po vojni, O šolstvu in vzgoji slepih (1916), Iv. Cankar in učitelj, Otrok in družina, Opazke k novemu ljudsko-šolskemu zakonu, Nova vzgojna orientacija (1919), Moč ideje, Socialna pravičnost v šoli (1920). Pod psevdonimom Kosta Vojanović je v reviji Jugoslavija objavljal serije člankov z naslovom »Ljubljanski izprehodi«. V hiši je tudi stanoval, umrl pa je leta 1923.

 

Okoli leta 1969 je obrtnik Viktor Klemenc preselil svojo delavnico za popravilo in montažo radijskih sprejemnikov izpred Zlate ladjice v pritličje stavbe na Židovski stezi 4. V delu pritličja je že od leta 1951 delovala popravljalnica šivalnih strojev, v kateri je delal Rudolf Švajcer. Pred tem je imel delavnico na Starem trgu. Ko sta oba obrtnika odšla v pokoj, so bili prostori prazni in na koncu so arhitekti leta 1989 v njih uredili svojo galerijo.

 

V pritličju stavbe na Židovski stezi 2 je bila v osemdesetih letih Krajevna skupnosti Trg osvoboditve. Imela je tudi dvorano, v kateri so prirejali predavanja in druge prireditve. V krajevni skupnosti so odločali tudi o dodelitvi prostorov na Židovski stezi 4 za galerijo DESSA. O tem obstaja vest v časopisu Dogovori, glasilu krajevnih skupnosti v občini Ljubljana center: »Arhitekti dobijo svoje prostor: V mesecu maju 1986 so se sestali predstavniki sveta KS, sveta potrošnikov KS in skupnosti stanovalcev Židovske steze 4. Po ogledu poslovnih prostorov v Židovski stezi 4 in daljši razpravi so soglasno predlagali, da te prostore v celoti namenijo za skupne potrebe Društva arhitektov Ljubljana, Zveze društev arhitektov Slovenije in Trajne delovne skupnosti samostojnih kulturnih delavcev – arhitektov. Razširjeni program v omenjenih prostorih bo moral vsebovati razstavno dejavnost; organizacijo javnih razprav, strokovnih srečanj in predavanj; arhitekturni informacijski center s prodajo lastnih publikacij in svetovalno službo za graditev in opremo stanovanj ter individualnih stanovanjskih hiš. Mestna kulturna skupnost, kot plačnik omenjenih arhitekturnih institucij, naj poskrbi za adaptacijo prostorov ter hkrati namensko odstopi že več let prazne prostore na Trgu francoske revolucije 7 za morebitno mlečno restavracijo«.

 

V pritličju stavbe na Židovski stezi 1 so 19. septembra 1980 v pritličju odprli Lutkovno gledališče. To je bila prva prava dvorana za lutkarje, saj so prostore v Mestnem domu na Krekovem trgu uredili šele leta 1984.

 

Andrej Hrausky, junij 2014   

 

Zgodovina
Dessa in Židovska steza

Program sofinancirajo
e_vabilo