Stičišče arhitekture

Galerija DESSA je nastala leta 1989 z namenom, da bi vzpostavila prostor za izmenjavo in spoznavanje različnih arhitekturnih idej. Po dvajsetih letih delovanja se oziramo na prehojeno pot, ki pomeni 200 razstav v domovini in 72 razstav v tujini. K temu je prišteti še preko 50 predavanj o slovenski arhitekturi v tujini in 38 strokovnih ekskurzij. To bogato izkušnjo lahko strnemo v poziv arhitektom k večji odgovornosti do okolja, družbe in samega sebe, saj perečih problemov današnjega časa ne bo mogoče rešiti brez arhitekturne stroke.

Zgodba o gradnji

Na prostoru današnje stavbe na Židovski stezi 4, je nekoč stala sinagoga. Prvič naj bi pogorela leta 1213 in so zgradili večjo. Ko je cesar Maksimiljan leta 1515 (morda že 1513) s Kranjske izgnal Žide, so jo spremenili v katoliško kapelo. Pozneje je bila kapela opuščena, stavba pa podrta šele v 19. stoletju. Sedanja stavba je bila zgrajena koncem 19. stoletja, vendar še pred potresom 1895. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je podjetje »gg. Lozić & Padovan« s Korčule odprlo gostilno, ki je delovala do konca druge svetovne vojne. Po kratkem obdobju, ko je prostore uporabljala glasbena šola, sta pritličje zasedla dva obrtnika: v manjšem prostoru je deloval finomehanik, ki je popravljal pisalne stroje, v večjem pa avtoelektrikar Klemenc, ki je v avtomobile vgrajeval radioaparate. Današnja vhodna vrata so bila tedaj dovolj velika, da je v prostor zapeljal avto. Ko sta oba obrtnika opustila obrt, so prostore spet namenili gostinski dejavnosti. Temu pa se je odločno uprla krajevna skupnost in s posredovanjem kolegice Alenke Sfiligoj, ki je stanovala v hiši, smo predlagali galerijsko dejavnost, kar je krajevna skupnost podprla. Pogodbo o dodelitvi prostorov smo že podpisali in tudi plačevali najemnino, vendar nam Kolesarska zveza več mesecev ni hotela izročiti ključev.

Galerijo smo zgradili v času socialistične Jugoslavije, ko so bili pogoji delovanja neprimerljivi z današnjimi časi. Zamisel se je porodila potem, ko smo si samostojni arhitekti leta 1982 izborili status samostojnih kulturnih delavcev. Ta status je omogočal ustanovitev tedaj imenovane »Trajne delovne skupnosti samostojnih kulturnih delavcev«. In če smo že bili kulturni delavci – potem smo se želeli tako tudi obnašati. Ker pa umetniške galerije običajno niso bile naklonjene arhitekturnim razstavam, samostojni kulturni delavci pa so jih potrebovali, da bi si zagotovili umetniški status, smo se odločili, da sami odpremo galerijo. Vzor nam je bila že davno zaprta londonska galerija 9H, ki je v osemdesetih letih predstavljala prostor izmenjave novih arhitekturnih zamisli. Vendar to ni bilo tako enostavno izpeljati. Ni šlo le za pomanjkanje denarja, ampak za preprosto dejstvo, da v krizi socializma zakonsko ni bilo mogoče investirati v »neproizvodne dejavnosti«. Rešitev nam je (neuradno) zaupal kar glavni republiški inšpektor SDK, ki je bil prvi poklican, da nam to prepreči. Ker naj bi imela galerija od vsega začetka tudi mednarodni značaj, smo želeli pridobiti znanega  arhitekta, po možnosti iz tujine. Prvi pogovori s Podrecco so potekali v evforičnem vzdušju na otvoritvi Plečnikove razstave v Parizu leta 1986, ki jo je zasnoval Podrecca. Takoj smo mu priznali, da nimamo denarja za tedaj nam nedosegljive honorarje v tujini. Prvotno smo nameravali galerijo zgraditi skupaj z Društvom arhitektov Ljubljane. Izvršilni odbor društva se ni strinjal z izbiro Borisa Podrecce kot projektanta. Tedanji predsednik društva Dušan Blaganje ml. jih je pomiril: »če bi mi doma imeli enega boljšega arhitekta, ne bi bilo težav, ker pa so vsi boljši od Podrecce, sem vseeno za to, da projektira kar Podrecca.« Pozneje je društvo odstopilo od projekta in vse finančno breme je padlo na trajno delovno skupnost DESSA. Prvi načrti so nastali na poletni delavnici leta 1987 v Piranu, ko je Podrecca pričel projektirati tudi Tartinijev trg v Piranu. Na projektu galerije so sodelovali Matej Vozlič, Vesna Vozlič in Pietro Valle, sin znanega italijanskega arhitekta Gina Valleja. Pozneje je na projektu delal Matej Vozlič v Podreccinem ateljeju na Dunaju, vendar smo ga plačevali iz Jugoslavije, po tedaj zelo skromnem domačem ceniku. Gradnjo je vodil Matjaž Sušnik, nekatere zahtevnejše posege pa smo opravili kar sami. Fuge na fasadi, ki zidarjem nikakor niso uspele, je lastnoročno vrezal Štefan Šček, mozaik je položil študent krajinske arhitekture Bojan Žnidaršič. Mizarska dela je zgledno izvedlo mizarstvo Rezar (pozneje vpleteni v afero Zbiljski gaj), ki nam je dalo tudi kredit. Prepoved investiranja v neproizvodne dejavnosti ni bil edina ovira. Imeli smo tudi visoko inflacijo in plačilo depozita za pot v tujino. Legendarne so dogodivščine v zvezi s tihotapljenjem mozaika, halogenskih luči, in vodovodne pipe, edinih elementov, ki smo jih uvozili. Zaradi omejitev uvoza smo večino opreme naročili pri nas. Pasarska dela je izvedel pokojni Janez Žmuc z Viča, odlili pa smo tudi štiri noge za mizo v sejni sobi. Modele za kalup nam je izdelalo modelno mizarstvo Tomosa v Kopru. Inflacija je imela tudi dobre strani. Ko smo pri Mineralu naročili monolitni kamniti umivalnik, je bil predračun izjemno visok, ko pa smo ga dejansko plačali, je bil cenejši od običajnega keramičnega. Stopnice in kroglo pred vhodom je izdelalo kamnoseštvo Kunaver in stari mojster nam je lastnoročno vklesal napis DESSA. Prostori so bili v glavnem gotovi do novega leta 1988/89, tako da je v njih že potekala novoletna zabava. Manjkala je še polkrožna oblazinjena klop, ki jo je tapetnik Kopač prinesel šele sredi zabave. Zaradi zamude mu je bilo tako nerodno, da nam jo je poklonil kot novoletno darilo. Z uradno otvoritvijo smo želeli počakati na obljubljeno Podreccino razstavo, vendar si za to nikoli ni vzel dovolj časa. Tako smo otvoritev pripravili 17. aprila 1989, z otvoritvijo razstave Plečnikovih nagrajencev. Trak v barvah slovenske trobojnice je prerezala ljubljanska županja Nuša Kerševan s škarjami, ki jih je na blazini prinesla deklica v slovenski narodni noši. Šlo je za hčer Lejlo pokojne arhitektke Ane Sfiligoj. Tedaj sem županji razloži, da je odprla galerijo, ki je bila zgrajena ilegalno. Le nasmehnila se je in povedala, da to seveda ve. Podrecce ni bilo na otvoritvi. Ko je pozneje le prišel je Majdo Cajko vprašal: »Punčka (tako jo vedno kliče), kako se počutiš v najlepši pisarni v Ljubljani?« Dobil je pričakovan odgovor: »Lepa je že, funkcionalna pa ni!« Podrecca se ni pustil zmesti: »To je tako kot z ženskami, grde morajo biti funkcionalne, lepim pa to ni treba«. Celostno podobo galerije je zasnoval Ranko Novak in natisnili smo zloženko v slovenskem, angleškem, nemškem in italijanskem jeziku. Po otvoritvi je bila galerija objavljena v nekaterih tujih strokovnih revijah, kar nam je stike s tujimi arhitekti zelo olajšalo. Prva objava je bila v katalogu Boris Podrecca, ki je izšel na Harvard University Graduate School of Design, aprila 1987, še pred dokončano gradnjo. Sledile so objave v reviji Mobel Raum Design (Dunaj), februarja 1989 in v L'Architecture d'aujourd'hui (Pariz), septembra 1989, ki je bila sicer posvečena sodobni avstrijski arhitekturi. Galerijo je omenjal tudi Gianni Contessi v članku Forme Slovene v reviji Costruire decembra 1989 in Jean-Paul Robert v vodiču po Ljubljani v pariški izdaji Vouge-a aprila 1990.

AH