DESSA je kulturni spomenik lokalnega pomena

Odlična novica: interier galerije DESSA je 25. marca 2024 postal kulturni spomenik lokalnega pomena.

Galerija DESSA je 14. junija 2019 na ljubljansko enoto ZVKDS poslala pobudo za spomeniško zaščito interierja in pročelja Galerije DESSA na Židovski stezi 4 v Ljubljani, katerih avtor je arhitekt Boris Podrecca. Z zaščito interierja galerije DESSA, ki je v letu 2018 obeležila 30-letnico aktivnega delovanja, smo želeli v letu 2020 obeležiti tudi 80. rojstni dan arhitekta Borisa Podrecce (roj. 30. 1. 1940).

ZVKDS je leta 2020 pripravila gradivo in ga poslala v nadaljno proceduro na Mestno občino Ljubljana. Boris Vičič, konservatorski svetovalec na ZVKDS, nam je 24. januarja po mailu poslal odgovor, da je "Ambient je pravzaprav zaščiten že sedaj, saj je hiša vpisana v RKD in ima svojo številko (EŠD 18889, stavbna dediščina) in stoji na večih spomeniških območjih."

19. januarja 2024 smo na MOL povprašali glede procedure zaščite. MOL je nato zelo hitro odreagiral in danes, 25. 3. 2024, so svetniki MOL potrdili, da je interier galerije DESSA izjemna arhitektura, vredna da postane kulturni spomenik lokalnega pomena.

27. 3. 2024 je Andrej Hrausky, dolgoletni direktor DESSE, poslal svoj komentar: "V Parizu  je bila v Centru Pompidou leta 1986 razstava Jožeta Plečnika – njegov veliki prodor na mednarodno arhitekturno prizorišče. V resnici je šlo za veliko razstavo Dunajske arhitekture okoli leta 1900, ki jo je pripravil Hans Hollein. Kot dodatek tej razstavi je bila v medetaži še (veliko manjša) Plečnikova razstava, ki jo je oblikoval Boris Podrecca. Ta je bil tudi zaslužen za to, da je za razstavo pridobil tedanjega direktorja oddelka za arhitekturo in oblikovanje Centra Pompidou, Francoisa Burkhardta. Če smo natančni, je Podrecca z Burkhadrtom razstavo načrtoval že v Berlinu v okviru IBA, kjer je bil Francois Burkhardt vodja IDZ Berlin (International Design Center Berlin) v letih 1971-1984. Vendar so tam Burkharta odpustili, takoj nato pa so ga povabili v Pariz. Kot pogoj, da prevzame mesto direktorja oddelka za oblikovanje in arhitekturo, je zahteval, da prvo razstavo naredijo na njegov predlog, ne da bi se v to vtikala francoska birokracija. Brez tega Plečnikova razstava verjetno nikoli ne bi prišla skozi sita politično obarvanih odborov Centa Pompidou.

Po odprtju v Parizu smo šli v ožji skupini v gostilno Au Pied de Cochon in tam sva z Majdo Borisa Podrecco prosila, da bi napravil načrte za galerijo DESSA. Seveda ga je takoj zanimalo. Sem pa ga seznanil, da nimamo denarja za projekt. Kljub temu se je strinjal, da prevzame projekt, vendar je rekel, da svoje sodelavce vendarle mora plačati. Z Vesno in Matejem Vozličem smo se dogovorili, da odpotujeta na Dunaj kot risarja projekta, mi pa jih bomo plačali po naših zmožnostih. To pomeni, po ceniku iz Jugoslavije, kjer so bile cene veliko nižje kot v Avstriji. In sta se strinjala. A je nastala težava: Matej je bil tako dober v perspektivah, da ga je Podrecca uporabljal za svoje projekte, projekt DESSA pa je bil potisnjen v ozadje. Zato sva se nekaj časa z Majdo vsak vikend peljala na Dunaj in ob petkih popoldne, po končanem delavniku, smo vsi s Podrecco pozno v noč čepeli v njegovem ateljeju in se ukvarjali s projektom. Podrecca je risal s svinčnikom na skicirni papir. V soboto in nedeljo sta Vesna in Matej na podlagi skic risala DESSA načrte v najetem stanovanju, ki je bilo v lasti lani pokojnega arhitekt Luigija Blaua. Jaz pa sem se igral z njunim sinom Lukom, da bi lahko v miru delala. Toliko o sliki, na kateri sem z Lukom. V resnici pa stvar priča o zavzetosti, prispevku in žrtvi Vesne in Mateja, da je galerija DESSA danes spoznana za vrednoto.

Januarja 2020 je Boris Podrecca praznoval 80. rojstni dan. Utrnila se nam je zamisel, da bi bilo najlepše, če bi za njegov rojstni dan galerijo DESSA uradno spomeniško zaščitili. K temu nas je spodbudila tudi splošna praksa, da se v Ljubljani vse stare interierje z leti prezida. V resnici lahko na prste ene roke (najbrž na dva do tri prste) preštejemo »preživele« stare lokale. O tem sem se najprej posvetoval z Gojkom Zupanom, ki je obljubil pomoč in nas vzpodbudil, da bi bilo to vsekakor potrebno. Vložili smo pobudo na Zavod za kulturno dediščino Slovenije (ZVKDS) . Žal postopek ni bil končan do Podreccinega rojstnega dneva. Potem so nas obvestili, da so pripravili ustrezno dokumentacijo in mislili smo, da je s tem stvar končana. Pa ni bila, saj je predlog ZVKDSja moral potrditi Mestni svet MOL. Naš vloga se je vmes še izgubila v nekem predalu uradnice, ki je šla v pokoj in zadeve ni predala naprej. No, 25. marca 2024 pa smo spomeniško zaščito DESSA interierja končno dočakali – s štiriletno zamudo. Vrla birokracija je potrebovala več časa, da je spomeniški dosje poslala na sejo, kot smo mi rabili, da smo galerijo zgradili v pogojih prejšnje države. Pozdrav, Andrej"