What Comes After Modernism?

V preteklih tednih so se obiskovalci skozi cikel arhitekturnih vodenj srečali z izbranimi realizacijami tega obdobja in jih skupaj z nekaterimi avtorji spoznavali neposredno v prostoru. Program je skozi različna merila in tipologije – od interierja in arhitekturnega detajla do sakralne arhitekture, javnega prostora, stanovanjske soseske in mestne četrti – odpiral pogled na obdobje, v katerem so se na novo vzpostavljali odnosi do zgodovine in tradicije, mesta, obstoječega konteksta ter same arhitekturne discipline.

Ob zaključku želijo organizatorji posamezne projekte in teme, ki so se odpirale na vodstvih, povezati v širši razmislek o arhitekturi, ki je nasledila modernistično. Skupaj z nekaterimi avtorji predstavljenih projektov se bodo ozrli na ideje in načela, ki so zaznamovala to obdobje, predvsem pa na vprašanje, kaj od tega ostaja aktualno tudi danes in kaj nam lahko ti projekti povedo o sodobni arhitekturni praksi in mestu.

Pogovor bo vodil arhitekt Blaž Šenica, vabljeni kurator letošnjega tematskega programa. Pred okroglo mizo bo na ogled tudi kratek reportažni film, ki je nastajal na arhitekturnih vodenjih, po pogovoru pa bo sledilo neformalno druženje.

Od interierja do mestne četrti

Cikel arhitekturnih vodenj povezuje Ploščad Borisa Kraigherja, danes Ajdovščino, bar in bistro Platana ter Galerijo DESSA, cerkev Kristusovega učlovečenja v Dravljah, poslovno-stanovanjsko četrt Zupančičeva jama in sosesko Novi Tabor, kjer bo 6. oktobra potekalo še zadnje arhitekturno vodenje (prijave na info@dprtehiseslovenije.org).

Izbor projektov skozi različna merila in tipologije odpira pogled na raznolike arhitekturne pristope tega obdobja. Zupančičeva jama in Novi Tabor usmerjata pozornost k ponovnemu iskanju urbanosti, mestnemu kareju ter odnosu med stavbo, ulico in javnim oziroma poljavnim prostorom. Ploščad Borisa Kraigherja razkriva ambiciozno zamisel novega večnamenskega mestnega središča ter razmerje med prvotno arhitekturno idejo in njeno poznejšo realizacijo.

Vprašanja odnosa do zgodovine, konteksta in arhitekturne discipline se odpirajo tudi v baru in bistroju Platana, kjer je Boris Podrecca Ljubljano interpretiral skozi njeno lego med srednjeevropskim in mediteranskim kulturnim prostorom, ter v Galeriji DESSA kot pomembnem prostoru slovenske arhitekturne kulture. Cerkev Kristusovega učlovečenja v Dravljah izbor razširja še na področje sakralne arhitekture.

Zaključna okrogla miza bo posamezne projekte in teme, ki so se odpirale na vodenjih povezala v širši razmislek o obdobju ter o pomenu njegovih idej in načel za arhitekturo in mesto danes.

Kurator Blaž Šenica o arhitekturi po modernizmu

»Ko so zanosu herojskega obdobja slovenskega arhitekturnega modernizma začele pojenjati moči, se je na področju arhitekture odprla možnost za raziskovanje novih paradigem branja prostora, arhitekturnega snovanja, razumevanja arhitekturne prakse in vloge arhitekturne discipline. V tem obdobju raziskovanja in konceptualnega avanturizma so iz intelektualnega vrenja, ki se je na začetku prvenstveno izražalo v pisani besedi, izplavala nova stališča in usmeritve, ki so jih kmalu dopolnile številne arhitekturne realizacije. V njih lahko prepoznamo artikulacijo načel, ki so se v naslednjih desetletjih razvila, dozorela in izostrila ter v veliki meri zaznamujejo miselni okvir arhitekturne prakse še danes.

Kot ključno izhodišče postmodernega premika v arhitekturnem imaginariju se je vzpostavilo razmerje s preteklostjo, kjer raziskovanje razmerja s tradicijo služi reinterpretaciji zgodovinske kontinuitete. Razprava z zgodovino postane ena od osrednjih tem, a ne gre le za razmerje z zgodovino prostora in družbe, v katero se umešča posamezni arhitekturni projekt, temveč tudi za ekspliciten razgovor z zgodovino arhitekturne discipline same. Vzporedno s tem se raziskuje novo razumevanje mesta, ki se odmika od modernističnega in išče vzporednice s »klasičnim« modernim, a predmodernističnim mestom. Iz tega se razvije nekakšna kozmopolitska težnja po urbanosti, arhitekturnim stvaritvam pa je naložena naloga mestotvornosti. Tovrstne ambicije so neposredno povezane z reinterpretacijo in aktualizacijo podedovanih artefaktov in urbanih struktur, saj arhitekturne zasnove izhajajo iz konkretnega konteksta in si prizadevajo z njim vzpostaviti neposredno pomensko vez. Zasledovanje arhitekturnega izraza in njegovega pomena se tako preusmeri iz spekulativnega, ki je zaznamoval modernistični konceptualni horizont, v interpretativno, kjer se z interpretacijo historičnega išče zgodovinsko mesto sodobnosti.

Vodstva OHS bodo v razponu od detajla do celotne mestne četrti – vse od žlice do mesta – usmerila pozornost na vitalno in dinamično obdobje ljubljanske arhitekture ter načela vprašanja o aktualnosti in možnostih, ki jih morebiti še zmeraj odpirajo primeri arhitekture, ki je nasledila modernistično.«