Theoretical Practice of Architecture at Work

You are cordially invited to the opening of the exhibition Theoretical Practice of Architecture at Work, which will take place on Monday, 17 February 2025, at 7 pm in DESSA Gallery.

 

You are also cordially invited to the closing of the exhibition, which will be held on Friday, 7 March 2025, at 7 pm in the DESSA Gallery.
Before that, a student conference, We Are Working on This: Student Conference on Theoretical Practice of Architecture will take place from 10 am to 6 pm.

Theory of architecture is a practice; that is to say, a thinking and practical activity with a specific temporality all its own. It must always also go back, return to the past, to the well-constructed works of architecture – manifested in books, articles, built structures, and architectural and urban projects – in order to be able to go on, develop further. And to establish itself and act in the present such that at the same time it also opens up possibilities that allow it to continue in the future – continue in a way that is not already inscribed in the given present and the set of possibilities this present offers. This is the dimension of architectural theory that interests us in our project: its capacity to cut into the linear flow of time, and in so doing open up the way for some new yet unimagined possibilities.

To be more precise, we are interested in the capacity of architectural theory to recognize those architectural works that have succeeded in responding to their time and situation, their historical moment, such that they raised questions that have remained open, unanswered; articulated problems that remained unresolved; projects started yet remain unfinished. And unanswered, unresolved, unfinished, not because they were ill-conceived, not because they did not succeed but precisely because they did succeed. That they succeeded is manifested by the fact that in and with them a certain surplus was produced, something that has yet to be untangled and which requires further work. A surplus that appears as an open question and can, as such, act as both a point of support and an invitation to continue – to continue thinking and constructing architecture.

The aim of our project is to identify and articulate such open questions, problems, and projects that should in our view be (re)addressed and thought through – again; re-thought in a way appropriate to our time. That is, they should be rethought yet again, differently, and more effectively. In so doing we hope to outline some points of orientation for the further work of architecture, in both theoretical and design practice – particularly in the fractured and scattered circumstances that characterise our time and world. We will develop our project in the form of lectures, reading seminars, a student conference and theoretical debates; this will also serve as our final exhibit. So, instead of objects and images we will exhibit our practice itself in the DESSA gallery. Our exhibit will be the theoretical practice of architecture at work.

Prof. dr. Petra Čeferin

 

The series of events is curated by Petra Čeferin (author of the concept and curator of the exhibition) and Uroš Mikanovič (co-curator). It will conclude with a student conference of the seminar on the theoretical practice of architecture (2024/25), which is taking place at the Faculty of Architecture of the University of Ljubljana under their mentorship.

 

Lectures

Tuesday, 18 February, at 6 pm in DESSA gallery

Petra Čeferin: Arhitektura in intelektualna emancipacija: Plečnikove konstrukcije javnega prostora v Ljubljani

Predavanje povezuje delo filozofa Jacquesa Rancièrja, njegov koncept intelektualne emancipacije, z delom Jožeta Plečnika – njegovim projektom konstrukcij javnega prostora v Ljubljani v tridesetih letih.

Da med enim in drugim obstaja povezava, ni očitno. Rancière ni filozof, ki bi ga spontano povezovali z arhitekturo. Plečnika pa bi težko opredelili kot arhitekta, ki bi ga zanimala ideja emancipacije. Zanimala ga je arhitektura, in sicer arhitektura kot praksa kreativnega mišljenja, torej praksa, katere cilj v zadnji instanci ni nič drugega kot invencija in re-invencija same sebe v svetu; reinvencija v obliki različnih objektov, ki jih konstruira.

In vendar, predavanje bo pokazalo na produktivnost te povezave, ki nam razkrije nekaj ključnega o arhitekturi – ne le Plečnikovi arhitekturi, ampak vsaki arhitekturi, ki se jo uspešno razvija kot prakso kreativnega mišljenja: ravno ko se osredotoča »nase«, na re-invencijo same sebe v svetu, lahko arhitektura presega meje svojega področja delovanja in učinkuje kot zaveznica procesov emancipacije.

*

Petra Čeferin je arhitektka, ki prakticira teorijo in filozofijo arhitekture; je profesorica na FA UL. V svojem delu se trenutno ukvarja z zarisom možnosti arhitekture, ki pomeni alternativo tako arhitekturi kot instrumentu neoliberalnega trga kot tudi reformistični arhitekturi dobrih namenov. Je avtorica knjig Niti uporabni niti estetski objekt (2016) in The Resistant Object of Architecture (2021) ter soustanoviteljica knjižne zbirke Teoretska praksa arhitekture.

 

Wednesday, 19 February, at 6 pm in DESSA gallery

Miloš Kosec: Odmevi baroka: Ravnikarjevo novo krilo Narodne galerije in barok v arhitekturni teoriji 20. stoletja

Severno krilo Narodne galerije je bilo leta 1993 dokončano po načrtih Edvarda Ravnikarja, najvidnejšega slovenskega modernista. Vendar je bil projekt, izbran na natečaju leta 1989, vse od zgraditve naprej trd oreh pri umeščanju v Ravnikarjev opus. Je stavba venturijevska okrašena lopa, poklon neoklasicizmu, odmev novega krila Narodne galerije v Londonu, ali pa je treba pogledati onkraj fasade in v prostorski zasnovi Ravnikarjevega projekta razbrati kaj več od poskusa sledenja takrat aktualni postmoderni? Na podlagi arhitektovega teksta iz petdesetih let 20. stoletja, s katerim je ustvaril poklon ljubljanskemu baroku, ter na podlagi pregleda napetega, a plodnega razmerja med barokom in modernizmom bom poskusil Ravnikarjev pozni projekt prebrati skozi nenehno spreminjajoče se vrednotenje baročne arhitekture v 20. stoletju, ki niha od popolne zavrnitve do navdušenja arhitektov nad Deleuzovim baročnim gubanjem prostora.

*

Miloš Kosec je arhitekt in docent na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. V svojem raziskovalnem delu preučuje spreminjajoče se razmerje med prostorom in družbo. Je avtor knjig Ruševina kot arhitekturni objekt in Enfilade: življenje stanovanja. Piše kolumne in je član umetniško-raziskovalnega kolektiva Nonument.

 

Wednesday, 26 February, at 6 pm in DESSA gallery

Uroš Mikanovič: Arhitekton: nastanek arhitekturne téchne v starogrškem polisu

V svojem zagovoru tektonike kot pojma, ki opredeljuje specifično arhitekturni način izdelovanja objektov, ločuje arhitekturo od figurativnih umetnosti ter jo utemeljuje kot materialno prakso konstruiranja, se Kenneth Frampton, čeprav etimološki verigi izraza arhitekton sledi v stari vek, nujno približa tudi moderni problematiki delitve dela. Razprave o tektoniki v arhitekturi pri obdelavi etimologije pojma sledijo njegovemu obrtniškemu pomenu: tekton – tesar. Toda ko se tekton v klasičnem obdobju stare Grčije pojavlja s predpono archi-, ta že označuje kvalitativno drugačno vrsto veščine, ki se oddaljuje od neposrednega predmeta izdelave ter označuje veščine ukazovanja in urejanja. V predavanju bomo sledili tej plati arhitekture klasične Grčije, da bomo lahko tudi v njeni staroveški pojavitvi pokazali na zametke njene novoveške problematike. Tako jo bomo, nekaterim sodobnim trendom navkljub, opredelili kot sintetično téchne – umetnost, tehniko – ki se znotraj političnih institucij in v navezavi na širše intelektualne tokove poskuša diferencirati od ozkega izvedenstva v obrtnih vprašanjih, pozitivistično opredeliti svoje postopke ter se utemeljiti kot intelektualna praksa.

*

Uroš Mikanovič je asistent na Katedri za zgodovino, teorijo in prenovo na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Ukvarja se s kritiko arhitekturne ideologije ter vlogo in statusom arhitekturnega dela znotraj kapitalističnega razvoja.

 

Thursday, 27 February, at 6 pm at Ljubljana Faculty of Architecture (Plečnikova predavalnica/Plečnik's lecture hall)

Pier Paolo Tamburelli: On Bramante

The lecture considers the work of the Italian Renaissance architect Donato Bramante and through this reappraisal suggests a possible agenda for current architectural practice. Bramante, lecture argues, offers an excellent starting point to imagine a contemporary theory of space, to reflect on the relationship between architecture and politics, and to look back—with neither nostalgia nor contempt—at the tradition of Western classicism.

Starting from a discussion of the difference in the work of Bramante in Milan (1481–1499) and Rome (1499–1514), Tamburelli highlights the peculiarities of Bramante's architecture, especially in comparison to that of his predecessor Leon Battista Alberti and successor Andrea Palladio. This in turn opens up new possibilities for appreciating his spatial experiments, and to derive from Bramante's abstraction and disassociation of form from function a revised theory of space for contemporary architecture. Such a theory might even advance a newfound political understanding of classicism, and a model—perhaps more valid now than ever before—for a public architecture.

*

Pier Paolo Tamburelli is one of the founding partners of baukuh. Among other projects, baukuh completed the House of Memory in Milan (2015) and the entrance pavilion of the Poretti Brewery in Induno Olona (2019). The office is currently transforming the Seminar School in Hoogstraten, designing the new land register offices in Tirana, and following the construction of the new European library in Milan. 

Tamburelli has taught at the Berlage Institute Rotterdam, at TUM Munich, at FAUP Porto, at Harvard GSD, at the University of Illinois at Chicago, at Milan Politecnico, and he currently holds the chair of Design Theory at TU Vienna. Tamburelli was one of the founders and editors of the architectural magazine San Rocco. He published On Bramante for MIT Press in 2022 and Grundkurs. What is Architecture About? for Mack in 2023.

Lecture is in English. 

 

Monday, 3 March, at 6 pm in DESSA gallery

Teresa Stoppani: Beyond aldorossi

The work of Aldo Rossi, which spans the 1950s through the 1990s, remains a critical point in post-modernist architecture. The influence of his teachings and projects created a distinct style, as well as a cohort of followers who produced pedestrian imitations of his drawings, forms, and laconic volumes. They were the aldorossis of the 1980s and 1990s. Curiously, even the maestro became an aldorossi, as he continued to reiterate his personal schemata which by then had become familiar to architecture culture and practice around the world. 

Yet, beyond idiosyncrasy and imitations, Rossi’s critical and theoretical work in his teaching, writing, and projects continues to demand attention, giving rise to uneasy questions and possible ways of operating in the present. We need to look behind the hypnotic seduction of Rossi’s imagery and the silent solemnity of his self-referential architectural forms, and shift our attention from individual(istic) memories to the collective dimension of his work. Rossi’s work exposes the relational nature of architecture and of the city, and offers the possibility of approaching present social and environmental concerns with collective energy and an accumulation of mutual influences and adjustments. 

*

Teresa Stoppani is interested in the relationship between architecture theory and the design process. Her work focuses on the influences of other spatial and critical practices as well as philosophy on the specifically architectural. Her current project explores the undoing of architectural form, in which she studies its materiality (Dust, Atomised) together with minor and aberrant practices (Invisibles, Monsters). Her books include Paradigm Islands: Manhattan and Venice (Routledge 2010), Unorthodox Ways to Think the City (Routledge 2019), and the co-edited This Thing Called Theory (Routledge 2016) and the forthcoming Body Matters (Routledge 2025).

Lecture is in English. 

 

Tuesday, 4 March, at 6 pm in DESSA gallery

Boštjan Vuga: Porozno v arhitekturi

Poroznost določa delež votlega v fizični snovi. Vedno je lastnost volumna, ne površine. Porozno v arhitekturi opredeljujemo z značajem zamejitev med lokacijo in grajenim, med zunanjostjo in notranjostjo grajenega ter z zamejitvami znotraj grajenega. Zamejitve poroznih prostorov so različnih značajev, so bolj ali manj prepustne. To določa odprtost, dostopnost in prehodnost poroznih prostorov. Javni značaj arhitekturnega objekta je odvisen od značaja zamejitev, ki določajo njegovo poroznost. Porozni prostori omogočajo, da se med njihovimi uporabniki vzpostavljajo različni odnosi ter da nastajajo pluralne individualne izkušnje in doživljanja. Učinek poroznih prostorov na našo percepcijo, gibanje po njih in njihovo uporabo je spodbuden: stimulirajo našo težnjo po odkrivanju, po aktivnem delovanju in sodelovanju v njih. Poroznih prostorov sistemsko ne moremo povsem opredeliti, vedno delujejo dvo- ali večplastno in ne povsem dokončno. Prav zaradi tega ostajajo odprti in vključujoči. Poroznost lahko opredelimo kot osnovni arhitekturni fenomen. V predavanju bom prek različnih primerov opredelil pojem poroznega v arhitekturi, pokazal bom na tehnike generiranja poroznih objektov in na njihove arhitekturne učinke. Najprej se bom vrnil natanko sto let nazaj, v Neapelj, k porozni izkušnji mesta Walterja Benjamina in Asje Lacis, končal pa bom z razmišljanjem o poroznosti meje med Novo Gorico in Gorico.

*

Boštjan Vuga je arhitekt, raziskovalec in profesor, ki združuje prakso, izobraževanje in kulturno delo na področju arhitekture. Je soustanovitelj biroja SADAR + VUGA. Kot predavatelj na mednarodnih arhitekturnih šolah in konferencah svoje praktične izkušnje povezuje z raziskovanjem in razmislekom o sodobni arhitekturi. Pojem poroznega v arhitekturi odseva tako v arhitekturni produkciji biroja S + V kot tudi v temah oblikovalskih studiev znotraj akademskega okolja. 

 

Wednesday, 5 March, at 6 pm in DESSA gallery

Peter Šenk: Japonski metabolizem 1960: splet petih tem za sodobnost

Metabolizem 1960 je manifest, ki ga je tega leta skupina mladih japonskih arhitektov predstavila na dogodku World Design Conference v Tokiu. V kratkem obdobju pred in po tem je članom skupine z raznolikimi pogledi, pristopi in projekti uspelo formulirati vrsto vprašanj s skupnim imenovalcem, ki so odgovarjala na takratno dano situacijo, še vedno pa so relevantna tudi za sodobno arhitekturo. V njihovi razširjeni kontekstualizaciji bo izpostavljen splet petih tem za sodobnost, petih povezanih zastavljenih vprašanj, ki nagovarjajo k premišljanju arhitekturnega delovanja v sodobnosti. Medtem ko je (1) tema cikličnosti neprestano spreminjajoče se materialnosti urbanih in arhitekturnih artikulacij predmet tudi sodobnega urbanega metabolizma, temi (2) individualizacije ter (3) odgovornosti in poslanstva arhitekture odzvanjata v sodobnem konceptu skrbi. Vse te teme se odražajo v (4) arhitekturni artikulaciji ovoja in (5) infrastrukturni arhitekturi in urbanizmu. Splet povezanih tem zadeva kompleksnost misli in arhitekturnih projektov, vzpostavljenih na protislovjih; ta protislovja so bila del japonske tradicije in so del naše sodobnosti – preseganja dualnosti »ali – ali« na način vključujočega »in tudi«.

*

Peter Šenk je arhitekt, profesor na FGPA Univerze v Mariboru. Pri svojem pedagoškem in raziskovalnem delu se ukvarja z arhitekturno in urbanistično teorijo ter teorijo vizualne kulture; še posebej z arhitekturnimi in urbanimi ovoji in infrastrukturami, vključujoč njihove zgodovinske, kulturne, načrtovalske in upravljavske vidike. Je avtor oziroma urednik knjig Kapsula: tipologija druge arhitekture, Mesto:rob in Funkcija v arhitekturi.

 

Thursday, 6 March, at 6 pm in DESSA gallery

Roemer van Toorn: Revolutionary Love in the Architecture of Lina Bo Bardi

In this talk, Roemer van Toorn will talk about Revolutionary Love as political concept. Revolutionary Love is an open entreaty to enjoy life in all its complexity and possibility—one based on love (a twoness) moving away from identity, which would allow a society to relate despite the differences therein, between the human and more-than-human. It is about a love for the world (Amur Mundi) in all its plurality. Its genuine passion is a shared construction.

“It is precisely its open character that is so moving,” say Anne Dufourmantelle and Antonio Negri, “a feeling of strength, a need to create. In other words, a need for communality, sharing, cooperating. So the personal project is also a political project. It is not enough to want freedom, the point is to make freedom productive.”

How this political concept, which we also see reemerging in colonial studies, can “redistribute the sensible” in architecture (building on the ideas of Jacques Ranciere) is one of the key questions the talk will explore by looking at the architecture of the Italian-born Brazilian architect Lina Bo Bardi (1914–1992). The way the human and more-than-human meet in her work is outstanding, ahead of its time, and until recently overlooked by many. And it is here that my concept of the power of gentleness in architecture, an aesthetics of hospitality, is also at play.

*

Roemer van Toorn is professor of Architecture Theory, director of Doctoral Studies, and Head of the research group Making Architecture Politically at the UMA School of Architecture, Umeå University, Sweden. From 1993 till 2010 he ran the History and Theory program and was Head of Publications at the Berlage Institute, the Netherlands. He has served as guest professor at the School of Design, TU Delft, and at the University of Berlin, while at the same time pursuing a career as an international lecturer, photographer, researcher, and writer. Most recently he is the author of Radical Swedes, Towards a Cosmo-Political Outlook, The Power of Gentleness in Architecture, and Making Architecture Politically, From Fresh Conservatism to Aesthetics as Form of Politics.

Lecture is in English. 

 

 

Reading seminars

Tuesday, 18 February; Wednesday, 19 February; Friday, 21 February at 3 pm in DESSA gallery

Estetika med ekologijo in politikami javnega prostora

Bralni seminar se bo osredotočil na estetiko skozi prizmo krajinske arhitekture. Teme se bomo lotili prek dveh ključnih esejev, ki ponazarjata premik v razumevanju produkcije estetske izkušnje prostora, relevantne za družbene in okoljske izzive antropocena.

V prvem terminu bomo obravnavali esej »Sustaining Beauty« ameriške krajinskoarhitekturne teoretičarke in profesorice Elizabeth Meyer, ki je vse od objave leta 2008 pogosto citiran in danes velja za eno najpomembnejših sodobnih besedil v krajinski arhitekturi. V drugem terminu bomo obravnavali esej »Unsettling Eco-Scapes« švedske krajinskoarhitekturne teoretičarke in profesorice Marie Hellström Reimer, ki prevprašuje hegemonijo ustaljenih konstelacij estetskih norm in družbenih imperativov, že več stoletij globoko vtkanih v krajinsko oblikovanje.

Skozi primerjavo besedil bomo iskali relevantne modalitete produkcije estetske izkušnje prostora onkraj harmoniziranja in »lepega«. V zaključku si bomo ogledali nekaj praktičnih primerov ter na kratko orisali nekatera teoretska orodja, ki bi se pri prevpraševanju vloge estetike v prostorskem načrtovanju 21. stoletja lahko izkazala za okoljsko in družbeno produktivna.

Seminar bo vodil Zaš Brezar.

*

Zaš Brezar je krajinski arhitekt ter ustanovitelj platforme Landezine in nagrade LILA – Landezine International Landscape Award. Osredotoča se na vlogo estetike v krajinskem oblikovanju skozi prizmo podnebnih in družbenih sprememb 21. stoletja.

 

Tuesday, 25 February; Friday, 28 February; Tuesday, 4 March at 3 pm in DESSA gallery

Arhitektura od spodaj

Arhitekt, teoretik in arhitekturni zgodovinar Sérgio Ferro je na podlagi svoje izkušnje modernizacije Brazilije v šestdesetih letih 20. stoletja razvil ostro kritiko položaja arhitekture znotraj odnosov gospostva. Po političnem izgonu iz Brazilije je svoje teoretsko delo nadaljeval v Franciji. Njegovo usmerjeno in konsistentno raziskovanje je bilo širši arhitekturni javnosti prvič predstavljeno leta 2014 oz., celoviteje, leta 2024, z objavo njegovih izbranih del v angleščini. Kar so njegovi prevajalci poimenovali kot arhitektura od spodaj, ni zgolj protestniški slogan, temveč teoretsko-programsko vodilo, ki zgodovino arhitekture teoretizira v transformacijah njenih odnosov do gradbišča in do umetnosti ter preverja naše arhitekturne hipoteze o strukturi naših lastnih praks.

Na bralnem seminarju bomo v treh srečanjih predelali serijo Ferrovih predavanj, s katerimi je povzel 30-letno raziskovanje zgodovine diferenciacije arhitekture, gradbišča in umetnosti. V prvem predavanju – »From Strasbourg to Paris« – Ferro začrta začetne faze te diferenciacije in avtonomizacije arhitekture. V drugem – »From Paris to Dubai« – predstavi racionalizacijo in druge transformacije arhitekture v času modernih revolucij, v zadnjem – »The Case of Art« – pa sledi vzporednim transformacijam umetnosti.

Seminar bosta vodila Uroš Mikanovič in Blaž Šenica.

*

Blaž Šenica je arhitekt. V svojem arhitekturnoteoretskem delu se osredotoča na teorije sodobnega kapitalističnega mesta v povezavi s transformacijami arhitekturne discipline in njenih praks.

Uroš Mikanovič je asistent na Katedri za zgodovino, teorijo in prenovo na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Ukvarja se s kritiko arhitekturne ideologije ter vlogo in statusom arhitekturnega dela znotraj kapitalističnega razvoja.

 

 

Student conference Faculty of Architecture University of Ljubljana  

Friday, 7 March, 10:00–19:00 in DESSA gallery

Delamo na tem. Teoretska praksa arhitekture/We are working on it. The Theoretical Practice of Architecture

 

10:15

Intro

Petra Čeferin

 

10:30-12:00

Block 1: Strategies B

Luka Aleksander Glogovšek: Herman Hertzberger: emancipirani prostori

Maja Perpar: Locus vs. No-Stop City: vprašanje snovanja mesta

Laura Oblak: Co-op Zimmer: človek v prostoru in človek kot gradnik prostora

Debate, moderated by Klemen Žibert

*

Klemen Žibert je absolvent Fakultete za arhitekturo. Poleg delovanja v praksi se na področju teorije ukvarja z nekonvencionalnimi zgrajenimi objekti – »ki niso po Neufertu« – v javnem prostoru.

 

12:15-13:45

Block 2: Drugost (Otherness)

Dominik Podlogar: Katedrala svobode: arhitekturna disciplina pri delu

Katja Novak: Antropoceni vrt: arhitekt-vrtnar v današnji dobi

Tilen Kos: Das Unheimliche: o arhitekturnem nedomačnem

Debate, moderated by Luka Tomažič

*

Luka Tomažič je absolvent Fakultete za arhitekturo; zanima ga arhitektura kot emancipatorna praksa produkcije prostora in misli v pogojih apokaliptične družbeno-politično-ekološke situacije.

 

15:00-16:45

Block 3: Re-definitions

Benjamin Ocvirk: Japonski metabolizem: umetnost mutativne arhitekture

Rok Backer: Arhitektura brez arhitektov: gradnja občega

Gaia Radić: OOO: presežek pomena

Luka Korošec: The Weltanschauung as an Ersatz Gestalt: volatilna arhitektura

Debate, moderated by Anže Ceglar

*

Anže Ceglar je absolvent Fakultete za arhitekturo; zanimajo ga različne definicije umetnosti in arhitekture v času neskončnih možnosti tehnične reprodukcije, pa tudi pomen pojma atmosfere za umetnost in arhitekturo.

 

17:00-18:00

Concluding discussion and syntheses

Dan Mrevlje, Blaž Šenica, Eva Gusel, Gregor Mljač, Petra Čeferin, Uroš Mikanovič and other conference participants

*

Dan David Mrevlje Natlačen je arhitekt, raziskovalec in kuhar. Leta 2022 je končal študij pod mentorstvom Vase J. Perovića, v praksi pa trenutno deluje pod okriljem biroja Arhitekti Počivašek Petranovič. Kot doktorski študent raziskuje teme na preseku med arhitekturno teorijo, prakso in multidisciplinarnostjo.

Blaž Šenica je arhitekt. V svojem arhitekturnoteoretskem delu se osredotoča na teorije sodobnega kapitalističnega mesta v povezavi s transformacijami arhitekturne discipline in njenih praks.

Eva Gusel je arhitektka in publicistka, ki deluje na področju arhitekturnega projektiranja ter arhitekturne kritike in teorije, s poudarkom na raziskovanju sodobnih arhitekturnih in drugih kreativnih praks.

Gregor Mljač je arhitekt, ki se ukvarja z raziskovanjem arhitekturne teorije in prakse v sodobnem svetu. Trenutno deluje pod okriljem kreativne platformi BIG SEE, kjer deluje kot kurator in organizator. Prav tako je vpisan na doktorski študij na FA UL, kjer raziskuje temo Arhitektura kot kolektivni subjekt. 

 

19:00

Closing the exhibition

 

The seminar on the theoretical practice of architecture explores contemporary architecture and develops concepts for rethinking it. It takes place at the Faculty of Architecture of the University of Ljubljana under the mentorship of prof. dr. Petra Čeferin and asist. Uroš Mikanovič.

 

 

Author of the concept and curator of the exhibition

Petra Čeferin

Co-curator of the exhibition

Uroš Mikanovič

Organisation of events

Petra Čeferin, Uroš Mikanovič

Organisational Assistant

Maja Dobnik

Scientific meetings

Teresa Stoppani, Petra Čeferin, Uroš Mikanovič, Roemer van Toorn

Editorial review

Maja Ivanič

Graphic design

Ivan Ilić

Proofreading

Katja Paladin

Proofreading of the introductory text

Monika Jerič

Proofreading of English texts

Jeff Bickert

Printing of the invitation, catalogue and posters

Prima IP

Organisation of the exhibition

Maja Ivanič, Špela Nardoni Kovač

Production

DESSA Gallery, February 2025